POTOVANJE Z VLAKOM "YOLO TRAIN TRIP"

 Yolo Train Trip

Naj vam povem, kako se je vse skupaj začelo. Bil sem na sestanku s stranko, ki mi naenkrat predlaga: “Nejc, zakaj si ne vzameš nekaj prostih dni ter nekam odpotuješ, da se boš malo spočil.” Najprej sem mislil, da sem čisto preveč zaposlen ter da sploh nimam časa, da bi počival in užival. Potem pa sem šel v Kranj in ko sem se peljal mimo letališča, sem si rekel: “Joooj, tudi jaz bi moral na eno izmed teh letal." Ko sem bil pozneje s kolegico v restavraciji, sem ji rekel: “Jaz danes grem.” Sprva sem nameraval, da bom še isti dan odpotoval z letalom, a ker sem bil že prepozen za rezervacijo hotela in ostalih potrebnih dokumentacij, se to ni izšlo. Takoj sem poklical vse možne agencije ter jih vprašal, če imajo kjer koli kar koli na voljo DANES, v ponedeljek, 29. 4. 2018. Povedali so mi, da je vse zasedeno in da nimajo dovolj časa, da bi vse pripravili pravočasno. Še malo sem brskal po internetu, nakar sem se spomnil, da lahko potujem z vlakom. Pregledal sem vse možne termine in našel karto, ki jo lahko koristiš v 15 dneh in potuješ 5 dni neomejeno po Evropi. Takoj sem jo kupil. Stala je približno 300 evrov.

V dobrih dvajsetih minutah sem vse spakiral in se odpravil na železniško postajo. Nočni vlak je odhajal pet minut čez polnoč, tako da sem kar nekaj časa čakal na njegov prihod. Med čakanjem sem imel majcen zaplet z zaposlenimi na McDonalds-u na železnici postaji. Eden izmed zaposlenih meni in ostalim obiskovalcem ni pustil sedeti v kletnih prostorih tega McDonaldsa, ker se je odločil, da bo uro in pol pred uradnim zaprtjem ta del restavracije zaprl in vse pospravil. Seveda sem mu zabrusil, da želim o tem govoriti s poslovodjo. On pa mi je odgovoril, da so on in vsi ostali zaposleni poslovodje! Vsi smo bruhnili v smeh, si mislili svoje ter v miru pojedli. Tako sem že na začetku tega potovanja spoznal neznance, za katere se je izkazalo, da so super in prijazni ljudje. :) Zaželeli so mi srečo na potovanju in potem smo se poslovili.

 

Odšel sem na vlak. Izgleda, da vlaki, ki se peljejo skozi Slovenijo, nimajo sedežev prvega razreda. Našel sem prazno kabino ter se udobno namestil čez vseh 6 stolov. Ker je moja torba vsebovala stvari, ki so skupaj vredne okrog 2000€, sem jo imel ves čas ovito okoli roke, tudi med spanjem. Ker sem imel slab občutek, nisem nikoli mogel zares zaspati. Vožnja je trajala približno šest ur. Ob šestih zjutraj sem prispel v München. Naj vam še nekaj povem — seveda ni bila vožnja niti približno tako mirna, kot sem jo opisal. Ko smo prispeli v Nemčijo, smo se ustavili in kar naenkrat sem na vlaku zagledal policijske pse in specialce z orožjem. Prišli so tudi v mojo kabino ter me izprašali. Ko so me končno nehali zasliševati, sem jih vprašal, kaj se je zgodilo. Povedali so mi, da je nekdo na vlaku polovici potnikom pokradel osebne predmete, kot so prtljaga, telefoni, denarnice … 

Še dobro, da so mi pred tem tisti neznanci v McDonaldsu zaželeli srečno pot. 

Ko smo prispeli, sem seveda šel takoj v Starbucks. Popil sem kavo in se malo odpočil od zelo naporne poti. Po 30 minutah počitka sem odpravil naprej proti Kölnu. Vožnja je trajala približno štiri ure. Naslednja vožnja iz Kölna do Amsterdama pa je prav tako trajala približno toliko časa. Na vlaku sem spoznal zelo veliko novih ljudi. Nek Brazilec je bil res prava faca. Kazal mi je slike njegovega domačega kraja in lepih deklet na plaži — direkten razgled iz njegovega doma. “WOOOW! Tudi tja bom šel,” sem mu rekel. 

Ko sem prvega maja prispel v Amsterdam, sem bil res zelo utrujen, kot ste verjetno že razbrali. Ker je bilo to YOLO potovanje brez kakršnih koli planov, sem sproti moral iskati, kje bom spal.

Lahko bi prespal v hotelu, ampak ena noč v hotelu je res draga, minimalno 200€. Rekel sem si, da se mi to ne splača. Zato sem raje iskal proste hostle. Ugotovil sem, da jih je kar precej. Odločil sem se, da če grem v hostel, ne bom plačal 100€ za to, da bom sam v sobi. Zato sem poiskal tak hostel, kjer fantje in punce niso ločeni ter kjer je večina obiskovalcev starih približno toliko kot jaz, torej v študentskih letih. Seveda so hostli lahko veliko cenejši od cene, ki sem jo plačal jaz. A moj hostel je bil dražji, ker sem iskal takšnega, ki ima omaro s ključem in kodo, kamor bi lahko odložil moje dragocene predmete brez skrbi. Prispel sem v hostel in vprašal, če imajo kakšno prosto sobo. Zaposlen fant mi je rekel, da imajo privatno sobo, katere cena je približno 110€, ter sobo z zakonsko posteljo za 80€, v kateri s tabo prespi še nekdo. Zapustil sem ta hostel, ker mi je to “smrdelo” po nategu. Na internetu sem preveril sobe v tem hostlu in videl, da imajo proste sobe za 32 ljudi, v katerih vsak dobi tudi svojo omarico. Vrnil sem se nazaj in mu rekel, da vidim, da je to očitno na voljo in da hočem to možnost rezervirati. Potem se mi je opravičil, saj menda tega sploh ni opazil. Tako sem dobil sobo za 46€.

Še preden sem prišel do sobe, sem se ustavil v baru v hostlu. Tam me je huda natakarica vprašala, kaj bom pil. Naročil sem jeger, dala mi je 4 jeger bombe. In činnn, zvonček je zacingljal, shoti jegra so padli v kozarec z redbulom in takoj sem vse spil. Seveda smo bili po temu vsi kar takoj najboljši prijatelji. Ko sem končno prišel v sobo, sem opazil, da imam lepe sostanovalke, ampak to ni bil namen mojega potovanja. 

Nekaj sem pojedel in popil še eno kavo. Potem pa sem se odpravil v Coffe Shop (ne veš, kaj to je? Poguglaj). Kupil sem travo, ker pa nikoli nisem sam zvijal in ker ne kadim, nisem imel nobenega tobaka, niti cigaret. Vsedel sem se v zgornjo sobo, kjer je bilo ogromno nasmejanih ljudi. Po sto neuspelih poskusih mi je končno uspelo zviti joint. S ponosom sem ga prižgal — seveda sem vanj stresel cel gram čistaka. Zraven mene me je nekdo vprašal, iz kje prihajam. Odgovorim, da iz Slovenije, in ta oseba na glas zakriči “Slovenija!” Kar na enkrat se za mano oglasi družba ljudi: “Ooooo brate tudi ti si iz Slovenije!” Takoj sem se počutil bolje. Vmes pa mi je nekdo stresel nekaj v mojo travo, ko nisem bil pozoren. Zdi se mi, da je bila neka zdrobljena tabletka. Ampak ker sem prvič kupil travo, sem si mislil, da je že takšne sorte. Po nekaj dimih pa se mi je kar naenkrat začelo vrteti. Vedel sem, da to ne more biti zaradi trave. Kar naenkrat nisem več razbiral besed, ki so jih govorili. Totalno me je odpeljalo v svoj svet. Usta so se mi popolnoma izušila in nisem bil niti toliko pri sebi, da bi vprašal za kozarec vode, kaj šele vstal. Kar naenkrat pa so se pred mano začeli odvijati dogodki iz preteklosti, kot bi bil v tistem trenutku tam. Ker sem videl, da temu ne bo konec in da sem zapravil že preveč denarja za vodo in sokove, da bi malo prišel k sebi, sem zbral vso energijo in se odpravil proti hostlu. Na poti sem videl same črte in zdelo se mi je, kot da sem v gromozanski luknji. 

Tako slabo sem se počutil in pojma nisem mel, kaj se z mano dogaja, zato sem posumil, da me je nekdo poskusil zastrupiti … Po nekaj minutah hoje se je nekdo, ki se ga vizualno sploh ne spomnim, vame zalelet in me začel ogovarjati. Besed sploh nisem razbral, zato se je vse slišalo kot nekakšno šumenje. Potem mi je ta oseba podala roko. Še zdaj ne vem, kaj se je točno zgodilo. Na srečo je bil hostel zelo blizu. Ko sem se končno vrnil, sem se kar oddahnil in nekako prišel do moje sobe. Kar v jakni sem zlezel v posteljo. Oči nisem mogel zapreti več kot tri ure, saj sem med tem gledal na uro, čeprav mi je čas tako hitro tekel, da sem imel občutek, da sem že deset ur v takšnem stanju. Začel sem razmišlati, kaj je tako vplivalo name. Sama trava definitivno ne. Takoj, ko sem na nekaj pomislil, se je cel scenarij odvil pred mojimi očmi. Nekaj časa sem imel občutek, da sem nekje v zaporu, nisem vedel, zakaj sem oblečen v jakno, nič. Do mene so prišle punce iz sobe in me spraševale, če sem v redu. Ko sem mislil, da je učinek dokončno popustil, pa se mi je kar naenkrat popolnoma stemnilo pred očmi. Ko sem počasi prišel k sebi, sem imel občutek, da gorim, kot da imam 50 stopinj temperature. Nisem vedel, kako naj se ohladim. V glavi sem si ponavljal besede, ki so čimbolj pozitivne — da sem uspešen da sem bogat, da sem najboljši, da sem človek z najboljšo energijo. In potem sem si nekako dopovedal, da je ta dehidracija samo v moji glavi. Usta sem imel popolnoma suha, jezika nisem mogel premikati. Vmes sem pil vodo še vsaj šestkrat. Hvala bogu se je na koncu vse dobro izteklo. Še danes ne verjamem, da je bila to samo trava s 17.5% THC.

Ko sem se naslednji dan zbudil, nisem imel pojma, kaj se mi je dogajalo prejšnji večer. Potem sem počasi prišel k sebi in s tem se je vrnil tudi moj spomin. Zjutraj sem se odločil, da bom zapustil Amsterdam in odšel v Belgijo. Nakupil sem še nekaj stvari, ki sem jih potreboval, ter se odpravil proti postaji. Tam pa …  

Tam pa sem ugotovil, da moj polnilec za telefon več ne deluje. Imel sem samo 1% in le pet minut je minilo, preden se je telefon izklopil. Bil sem popolnoma odvisen od sebe, kako bom prišel v Bruselj. Seveda pot do Bruslja ni bila tako enostavna. Na časopisni papir sem napisal približen čas prihoda vlaka na postajo. Ker pa je bil en vlak odpovedan, je bil ves moj trud za nič. Več kot eno uro sem čakal na vlak za Bruselj. Odprl sem svoj računalnik in pričel pisati o svoji dogodivščini. Tako se je rodila ideja, da ponovno napišem blog o Yolo Train Trip-u.

Po nekaj napisanih stavkih sem že skočil na vlak. Kar naenkrat pa, čudež! Polnilec, ki sem ga kupil na postaji, je začel delovati. JEEEEEJ! Spet lahko objavljam Instagram Story-je, ki so jih ljudje že zelo pogrešali. Ko sem prispel do Bruslja, pa sem hitro skočil še po eno pivo, saj vode nisem našel, HEHE :D in kupil še kartico za mojo M <3. Ehhhh… Seveda tako kot ponavadi tudi tam niso imeli poštne znamke. Tako da tedaj nisem vedel, kakšno znamko in iz katere države bo dobila ta kartica. Ogledal sem si mesto in se hitro odpravil naprej. Vprašal sem svoje sledilce, kam naj zdaj grem — Luksemburg ali Zürich. Prvi odgovor je bil Luksemburg, zato sem preveril, kdaj odide prvi vlak. Bil je natanko čez 7 minut. Zato sem hitro tekel proti železniški postaji ter iskal peron, s katerega je odhajal. Zadnji hip sem ga našel. Ko sem pritekel do 3. perona, sem vprašal gospodično, če sem na pravem vlaku. Lepo se mi je nasmejala in mi pritrdila, da sem ga ujel. 

Potem se je začela pot proti Luksemburgu. Vlak je bil prav katastrofalen, čeprav sem sedel na sedežih prvega razreda. Zato sem komaj čakal da ga zamenjam, saj sem vmes moral prestopiti. In že sem bil v Luksemburgu. Mesto sem si hitro ogledal, pojedel še odličen sushi in Mcdonalds. Potem pa sem se počasi odpravil na nadaljevanje potovanja. Točno nisem vedel, kam grem, zato sem si rekel, da bom šel kar proti domu. Za četrti maj sem imel rezervirano VIP karto za dogodek, in ker je bila karta že kupljena, se mi ni zdelo smiselno, da dogodek zamudim. Odločil sem se, da bom šel v smer Kopra. Seveda pa sem kot ponavadi vlak za Koper zamudil. Naslednji vlak je bil šele naslednje jutro ob 6.00. Zato sem skočil na vlak proti Milanu. Ne bi bil jaz, če ne bi odložil sladoleda na mizo in pozabil, da je na mizi ter mizo podrl. Bum, pa je padel po tleh …

Presedel sem se in se delal, kot da se ni nič zgodilo. Telefon pa se mi je praznil in praznil. Polnilec spet ni deloval. Imel sem samo še 2%, a kaj, ko sem imel na telefonu vse informacije o postajah in časih vlakov. V tistem trenutku sem si rekel, da ni tako pomembno, bom že šel, ko se mi bo zdelo, da moram iti. Tako sem se odpeljal proti Milanu. 

Nekaj me je pa res motilo …

To je bila luč, ki je ves čas svetila — 7000 Kelvinov. Svetloba je bila tako bela in močna, da sem bil prepričan, da mi nikakor ne bo uspelo zaspati, čeprav sem bil noro utrujen.

 

V dveh dneh sem obiskal sedem držav. Slovenija-Italija-Avstrija-Nemčija-Nizozemska-Belgija-Luksemburg-Švica. Sploh nisem štel, v koliko mestih sem bil, vam pa povem, da jih je bilo veliko. 

Verjetno se sprašujete, kaj me je pičilo, da sem brez postanka šel tako burno naprej.

Po pravici povedano tudi sam ne vem, vem pa, da bo naslednje potovanje trajalo vsaj en mesec in da se bom vmes vstavil ter izkusil življenje za nekaj dni v vsakem kraju posebej.

Ko smo prestopali nekje v Nemčiji, sem bil res utrujen. Mislil sem, da imam vlak ob 23.48. Jaz čakam na vlak in si rečem: “Jeeeej, evo ga.” A žal je bil le tovorniški vlak, na tega pa res nisem mogel iti.

Ko sem bolj podrobno preveril, kdaj pride naslednji vlak, sem se samo prijel za glavo, se vsedel v čakalnico ter počakal, saj mi kaj drugega ni preostalo.

In že je bila ura 00.30. Komaj sem se premaknil s stola, oči so se mi same od sebe zapirale. Počasi sem odkorakal proti vlaku. 

Ko sem prišel na vlak, sem se vlegel na stole v moji VIP kabini in takoj zaspal. Zaradi tistega, kar se je zgodilo na poti v München, sem za vsak slučaj pritjago kar zaklenil, da sem lahko bolj mirno spal. Vmes sem se nekajkrat zbudil, da sem preveril, če je vse še vedno na svojem mestu. Ko sem se zbudil ob 5.50, nisem bil več v Nemčiji, pač pa v Švici. Tega res nisem načrtoval, ampak sem bil prepričan, da se je že moralo tako zgoditi. Tam sem prestopil na vlak za Milano. Imel sem točno tri minute časa za prestop. Še zdaj ne vem, kako mi je uspelo ujeti ta vlak. Ko sem prišel na vlak, sem se vsedel in vzel Macbook iz torbe, da sem nadaljeval s pisanjem tega prispevka. Naslednja postaja je bila Bern, potem pa počasi Milano.

In že smo prispeli v Milano. Tam je varnost zelo zaostrena, kar je tudi prav. Sprva sem nekaj pojedel, potem pa sem odšel na hitri vlak proti Benetkam. Seveda sem se vsedel v poslovni razred, ker je bilo tam veliko bolj mirno in udobno. Peljali smo se približno dve uri in 30 minut. Ura je bila 16.00, ko sem prispel v Benetke. Vožnja s tem vlakom je bila res udobna, tudi stoli in celotna notranjost so bili super. To se je tudi spodobilo, glede na to, da me je karta stala kar 176€.

Naj vam omenim še to, da poštne znamke za kartico, ki sem jo prej omenil, še vedno nisem imel. Rekel sem si: “NEEE, samo da ne bo slovenska.” Že tako je bila kartica iz Bruslja, a upal sem, da bo znamka vsaj italijanska, če ne belgijska.

Počasi smo prispeli do železniške postaje v Veroni. To je bil še predzadnji postanek pred končno destinacijo Benetk.Ufff, ta pot je bila od vseh najbolj naporna, stoli so bili tako čudni, res mi niso odgovarjali. Saj si lahko predstavljate — ko išete in iščete svoj položaj, pa vam kar noben ne ustreza. Seveda sem se tako kot vedno na vlaku ali letalu prehladil zaradi klime. Dovolj sem bil oblečen, a to mi žal ni pomagalo.

Ko smo prispeli na postajo, sem takoj šel naprej na vlak do Trsta. Lepo obalno mesto, v katerem pa niti podrazno ne poznajo poštnih nabiralnikov. Že prva kartica, ki sem jo napisal v Amsterdamu, ni prišla od poštarja v nabiralnik. Tam sem kupil znamko ter jo prilepil na kartico, a poštnega nabiralnika nisem našel, potem sem bil pa že v Bruslju. Tam sem kupil drugo kartico in sem si rekel, da mora ne glede na vse prispeti do nje. Prehodil sem cel Trst in končno se mi je posrečilo, da sem našel pošto v neki stari hiši v mali uličici, ki ni imela nobenega vhoda. Kupil sem znamko in jo končno vrgel v nabiralnik. 

P.S. Sedaj veš, M zakaj ima kartica iz Belgije znamko, ki je italijanska.

Potem se čakal tri ure na avtobus, ker je veliko hitrejši od vlaka. Zaposlena oseba, ki mi je prodala Interrail vstopnico, mi je povedala, da imam s to karto vključene vožnje s katerim koli vlakom, trajektom ali avtobusom, ki podpirajo ta sistem.

Vprašal sem še, če moram kaj plačati, da ne bi imel pozneje problemov z gotovino. Odvrnila mi je, da naj samo pokažem karto in da to zadostuje. Ko je prišel avtobus, so se okoli vsi poslavljali od svojih ljubljenih. Jaz pa sem takoj skočil na avtobus. Voznik avtobusa je bil Slovenec, med nama pa se je začela borba prodajalca.

Jaz: “Živjo.”

 

On: “Živjo.”

Jaz: “Tukaj imam Interrail vstopnico.”

 

On: "To ne velja, kolikorat bom moral še povedati, da mora vsak plačati polno ceno karte!!”

 

Jaz: “Kaj res???” *dumb face*

 

On: “Ja, tudi ti boš plačal, drugače greš lahko kar dol.”

 

Jaz: “Kako ne velja, jaz sem plačal 300€ za karto, zdaj pa naj bi plačal še dodatno ceno za avtobus? Potem pa res ne razumem celotnega sistema.”

 

On: 

 

Bistvo: na koncu sem prišel brez plačila do Ljubljane :)

Rad bi se zahvalil tudi Almi, ki je celoten 

prispevek slovnično popravila.